Indeks telesne mase - merilo našega zdravja?
Updated: Apr 14, 2023
Indeks telesne mase se kot kazalec zdravja še vedno množično uporablja v zdravstvu, dietetiki in prehranskem svetovanju. Pa je ITM res dobro merilo za določanje našega zdravja?
Kaj je indeks telesne mase?
Indeks telesne mase - ITM (ang. body mass index - BMI) je antropološka mera, katero lahko izračunamo na podlagi višine in telesne mase posameznika. Za izračun se uporablja naslednja enačba:
Indeks telesne mase, ki ga izračunamo, nato kategoriziramo s pomočjo tabele, izdane s strani Svetovne zdravstvene organizacije (WHO).
Izvor in zgodovina indeksa telesne mase
To, kako je indeks telesne mase prvotno nastal, je ena izmed pomembnejših informacij, ki govorijo o njegovi današnji neustrezni uporabi.
Začetki nastanka indeksa telesne mase segajo skoraj 200 let nazaj. Prvič je bil opisan leta 1832, in sicer pod drugačnim imenom - Queteletov indeks (ang. Quetelet index).
Ime je dobil po njegovem najditelju Adolpheju Queteletu, belgijskem matematiku, astronomu in statistiku. Ne, ni bil zdravnik, dietetik ali imel kakršne koli medicinske izobrazbe. Quetelet je verjel, da je matematična sredina populacije njen ideal (1). Skušal je dokazati, da obstaja idealen človek in s tem tudi idealna teža človeka – idealna teža v populaciji.
Njegove raziskave in iznajdena formula, ki jo poznamo danes, je temeljila zgolj na meritvah, opravljenih na Škotih in Francozih. To pomeni, da je bil indeks razvit zgolj na idealu belcev Zahodne Evrope.
Poudariti moramo tudi, da Quetelet ni bil nikoli zainteresiran za raziskovanje debelosti (1), in tudi, da ITM ni bil nikoli namenjen za merjenje posameznika, temveč za raziskovanje v populacijah. Kljub temu pa je približno stoletje kasneje ITM postal individualno merilo po celem svetu.
Leta 1972 je raziskovalec Ancel Keys s svojimi kolegi iskal diagnostično orodje, ki bi bilo najboljše merilo za telesno maščobo. Izmed treh orodij (Queteletov indeks, merjenje maščobe s kaliperjem in izpodrivaje vode), je bil Queteletov indeks izbran na podlagi najbolj »uspešnega« določanja telesne maščobe. A ni bil tako uspešen, kot bi si predstavljali – debelost je ustrezno zaznal le pri 50%, torej polovici primerov (2). Zakaj le pri polovici? Verjetno zato, ker indeks ne upošteva nobenih drugih podatkov kot samo telesno maso in višino posameznika. Poleg tega je bil ITM tudi najbolj enostaven, praktičen in najcenejši za uporabo pri rednih ambulantnih pregledih. V tej isti študiji je Keys Queteletov indeks preimenoval v indeks telesne mase (2).
Na milijone Američanov je postalo debelih dobesedno čez noč
Ko je Svetovna zdravstvena organizacija (WHO) prvič objavila klasifikacije glede na ITM, je bil ITM v Ameriki s strani Nacionalnega inštituta za zdravje (NIH) že vzpostavljen. Njihova takratna klasifikacija je povišano telesno maso definirala šele nad ITM 27.8 za ženske in 27.3 za moške (6) (danes je ta meja 25.00 za oba spola). Ko je NIH svojo klasifikacijo poenotila v skladu s smernicami WHO, je milijone Američanov čez noč padlo iz kategorije normalna telesna masa v kategorijo povišane telesne mase ali debelosti.
Tako je preprosta sprememba v smernicah za nekoga postala nuja po hujšanju za ohranitev ''zdravja''. Čeprav to prej zaradi drugačne klasifikacije ni bilo potrebno.
Pomanjkljivosti indeksa telesne mase
Že sama zgodovina indeksa telesne mase nam prikazuje, da to orodje ni bilo razvito z namenom individualnega ocenjevanja ljudi in da je svoje mesto dobil zgolj zato, ker je bil boljši od alternativnih metod, ne pa tudi visoko zanesljiv.
Poleg svoje majave zgodovine ima indeks telesne mase tudi številne druge pomanjkljivosti.
1. Ne vključuje številnih pomembnih podatkov
Kot smo že govorili, ITM izračunamo na podlagi telesne mase in telesne višine. Pri tem se ne upošteva spola, starosti, rase ali katerih koli drugih podatkov.
Starost je zelo pomemben podatek, saj pri starejših ljudeh povišana telesna masa oziroma debelost deluje varovalno in v primeru bolezni celo zmanjša število smrtnih izidov (3). Enako problematično je tudi posploševanje ITM na raso (4), saj trenutne vrednosti ITM še vedno temeljijo na vrednosti povprečne telesne mase Zahodnih Evropejcev. Te vrednosti bi torej morale biti prilagojene tudi različnim rasam.
2. Ne prikazuje sestave telesa
To, da nam ITM ne more prikazati telesne sestave (razmerja mišic in maščobe), je pravzaprav smešno, saj je bil ITM prvotno izbran kot orodje, ki naj bi najbolje ocenjevalo ravno telesno maščobo. S podatki, ki jih potrebujemo za izračun ITM, pa je popolnoma nemogoče določiti telesno sestavo.
V študiji iz leta 2011, kjer je bilo vključenih več kot 500 žensk, so z ITM uspeli identificirati manj kot polovico žensk, ki so glede na dejanski izmerjen odstotek maščobe spadale v kategorijo debelosti (4). To orodje je torej točno le v 50% primerov, kar je glede na njegovo pogosto uporabo v zdravstvu, nesprejemljivo.
Pomembno je tudi dejstvo, da so mišice težje od maščobe, zato lahko dva človeka z istim ITM izgledata popolnoma različno. Prav zaradi tega se lahko zgodi, da je nekdo uvrščen v kategorijo povišane telesne mase zgolj zaradi več mišic.
Prav tako ITM ne prikazuje morebitnega zadrževanja vode (edemov), ki lahko v primeru različnih bolezenskih stanj zvišajo naš ITM.
Indeks telesne mase NI merilo našega zdravja
Naša telesna masa in višina sami po sebi ne moreta opredeliti našega zdravstvenega stanja.
Temu priča obširna raziskava iz leta 2016, v katero je bilo vključenih več kot 40.000 ljudi, starejših od 18 let (5). Ugotovili so, da je bila skoraj polovica ljudi s povišano telesno maso, 29% ljudi z debelostjo in 16% z debelostjo II. ali III. razreda metabolno zdravih. Poleg tega so ugotovili tudi, da je bilo 30% ljudi z normalno telesno maso metabolno nezdravih (5).
Uporaba ITM kot samostojnega orodja za določanje zdravja posameznikov pomeni, da je ogromno število ljudi napačno razvrščenih med metabolno zdrave oziroma nezdrave.
Indeks telesne mase zato nebi smel nikoli biti samostojni indikator ali predpostavka za zdravje posameznika.
Če zberemo vsa dejstva, lahko vidimo, da je uporaba ITM vprašljiva že od njegovega nastanka. Razvil ga je matematik, astronom, statistik, in ne zdravnik ali dietetik. Njegova uporaba ni bila nikoli namenjena merjenju posameznika, temveč ocenjevanju populacije.
Poleg tega ima še številne pomanjkljivosti in vključuje premalo podatkov, da bi lahko na njem gradili dejstva o zdravju in navadah ljudi.
Je 200 let staro ''zastarelo'' orodje, ki bi ga že leta nazaj morali izločiti iz zdravstvene obravnave.
LITERATURA:
1) Eknoyan G. 2008. Adolphe Quetelet (1796–1874)—the average man andindices of obesity. Nephrology dialysis transplantation, 23: 47 - 53
2) Keys A, Fidanza F., Karovonen M.J., Kimura N., Taylor H.L. 2014. Indices of relative weight and obesity. International Journal of epidemiology, 43: 655 – 665
3) Donini L.M., Pinto A., Giusti A.M., Lenzi A., Poggiogalle E. 2020. Obesity or bmi paradox? beneath the tip of the iceberg. Frontiers in nutrition, 7: 53
4) Rahman M. in Berenson A.B. 2011. Accuracy of current body mass index obesity classification for white, black and Hispanic reproductive-age women. Obstetrics and gynecology, 115: 982 – 988
5) Tomiyama A.J., Hunger J.M., Nguyen-Cuu J., Wells C. 2016. Misclassification of cardiometabolic health when using body mass index categories in NHANES 2005–2012. International journal of obesity, 40: 883 – 886
6) Nuttall F.Q. 2015. Body Mass Index - obesity, BMI, and health: a critical review. Nutrition today, 50: 117 – 128